Select Page

Povzetek proslave v spomin Simonu Jenku.

 

Pesnik in pisatelj Simon Jenko je zagledal luč sveta na današnji dan daljnega leta 1835. Da, letos mineva že 181 let od njegovega rojstva.
Jesenske meglice so skrivnostno bdele nad Sorškim poljem in vile rojenice so dečku v zibel polagale številne darove.

 

Vstala je narava
ter se giblje živa;
znane čute kaže,
kar nebo pokriva.

In srce umeje
čudne govorice,
ki jih govorijo
zvezde in cvetice.

Kamen budi se
in občutke moje
z mano čuti, z mano
glasne pesmi poje.

deklamacija

Sorško polje je bilo kraj, kamor je nameril prve korake, prostor, kjer je nabiral prve izkušnje, in zatočišče ob prvi bolečini in razočaranju.

 

Pozdravljeno bodi
Sorško polje,
kjer moji očaki
v grobih leže;

kjer zibel je moja
stala nekdaj,
kjer rojstna stoji še
hiša mi zdaj.

Triglava visoko
snežno glavo
še v sinji daljavi
vidi oko;

Še Sava grmeča
v strugi šumi,
ko leta nekdanja
liže peči.

 

Na stran je pustil polje in log, na stran je pustil petje ptic v jutranjih meglicah. Sava je le iz daljave bučala v svoji tesni strugi. Simon pa se je podal na pot učenosti v tuji pogosto neprijazni svet.

Simon je videl prvikrat Kranj v zadnjih oktobrskih dneh leta štiriinštiridesetega. Takrat je prišel z materjo Mino iz Praš do Drulovke. Peljala ga je v nemško kranjsko šolo. V zvonjenju sedme ure sta bredla v meglo in mrzlo roso, ki se je usipala z velim listjem in mokrim igličjem. Nevidno jima je šumela na desni voda. Bridko je potegnila robida čez roko, vlažna pajčevina je legla čez lice. Noga je trpela v tesnem čevlju. Tesno je bilo v nepoznanem trenutku nepoznanemu naproti.

»Tak ne hitite tako, mati,« je prosil otrok.
Mati ga je prijela za roko: »Le stopi, saj bova kmalu v Kranju.«
Nekje visoko v megli je zapel zvon.
»Ali tam?« je iskal otrok začudeno, komaj slišno.

Pa se je zgodilo nenadoma kakor v razodetju. Slepilno se je razlilo po megli, nenadoma je zaščemelo v oči, ki so pogledale v jasnine. Iz sivin je segel temen skalnat kljun. Na skali pa je raslo v soncu in jasnini mesto v obrisu treh cerkvenih stolpov, utrjenega Pungrta, sivega obzidja in mestnih streh. Zapadna stran zidovja je tonila v mrki senci in megli, od vzhoda pa je lizala vanjo luč čez strehe.

Simon je pridržal mater: »Glejte, no glejte!«
»Kranj,« je rekla mati mirno.
Otrok pa je gledal, se čudil, bal in hrepenel. Takrat je vsa megla splahnela. Otrok je videl Savo. Spoznal je znanko in bil vesel. Videl je most …
Potem je bil v mestu. V svojem prvem in svojem zadnjem…

img_9778

Naprej ga je vodila pot. Stric Nikolaj je v Novem mestu bdel nad mladim dijakom. Široko so se odpirale duri učenosti, a srce je trpelo. Pogrešal je dom in prijatelje.

 

Krka, Krka ti lenoba
in voda tvojih grdoba!
Nič šumenja,
nič grmenja,
nič puhtenja,
tiho tečeš kakor čas.

V ljubljanskih šolah je spet srečal stare prijatelje in spoznal nove. Skupaj pišejo za skrivni dijaški list Vaje. Šest zvezkov, na roke napisanih, druži šest prijateljev: Vaclava Brila, Frana Erjavca, Valentina Mandelca, Ivana Tuška, Valentina Zarnika in Simona Jenka.

 

Sonce rumeno
goro zeleno
zadnjič poljubilo je;
v krilo temine
hribje, doline
tiho zavile so se.

Tam na iztoku
v sinjem oboku
luna prikaže glavo;
bolj se užiga,
vedno bolj miga
zvezdic prijazno zlato.

Vetrc pihljaje
jezero maje,
rahlo ob bregu šepta;
v jezeru čreda
zvezdic se gleda,
v daljni globini miglja.

Nočna temina,
slika spomina
srečnih in žalostnih dni:
zvezdam bleščečim,
zvezdam brlečim
dnevi enaki ste vi.

Jezero krasno,
temno al jasno,
ti si podoba srca;
v tebi odseva
vsakega dneva
svit se mi ali tema.

 

Pa so vstale zvezde na nebo. Iz hrepenenja in sanj so vstale. S smelim pogledom in nasmehom na licih zre pesnik v prihodnost. Sonce razsipa slepečo svetlobo skozi jesensko listje.

img_9780

Pot ga je vodila naprej. Najprej v celovško bogoslovje. Bridko je bilo pri srcu očetu in materi, a odločil se je, da ne bo duhovnik.

V daljno mesto Dunaj se je odpravil. Na univerzi išče učenosti, študira pravo, a nekje globoko v srcu ga gloda črv, ali se je prav odločil. Globoko iz srca privre bolečina. Sedemindvajset let mu je, a njegove besede niso besede radosti in svobode. Čuti ga, čuti, to trojno gorje.

 

Gorje, kdor nima doma,
kdor ni nikjer sam svoj gospod;
naj križem svet preroma,
saj vendar tujec je povsod.

Gorje, kdor se useda
za tujo mizo žive dni;
vsak grižljaj mu preseda,
požirek vsak mu zagreni.

Gorje, kdor zatajiti
prisiljen voljo in srce,
bedakom posoditi
čas mora, glavo in roke.

 

Vrnil se je v domovino. V Kranj, pa v Kamnik, pa spet v Kranj. Nedokončani študij in revščina si podajata roke. V globoki skrbi, otožnosti in premišljevanju skloni glavo.

Za trenutek odloži skrbi in sproščeno zadiha, ko pozdravlja svoje brate. Gromko zapoje pesem.

 

Naprej zastava slave,
na boj junaška kri!
Za blagor očetnjave
naj puška govori.

Z orožjem in desnico
nesimo vragu grom,
zapisat v kri pravico,
ki terja jo naš dom.

Draga mati je prosila,
roke okol vrata vila,
plakala je moja mila:
Tu ostani ljubi moj!

Zbogom mati, ljubca zdrava!
Mati mi je očetnjava,
ljubca moja čast in slava,
hajdmo, hajdmo zanje v boj!

 

Mladost počasi ugaša, življenje bi morala napolniti zrela modrost, a bolezen zlovešče preti našemu pesniku.

 

Zelen mah obrašča
zrušene zidove,
veter skoznje diha
žalostne glasove.

 

Dve gomili v naši zemlji pod našim nebom: Prešernova in Jenkova. Orumenelo listje tiho šelesti, ko stopamo do njiju, sonce boža mesto na skali, gora pozdravlja nov rod ponosnih sinov in deklet.

 

pripravila Polovšek Andreja