Select Page

V torek, 16. 11., nas je učence 9. razredov v matičnih učilnicah pričakal učitelj plesa. Ko smo mize umaknili ob stene učilnice, da bi imeli čim več prostora za ples, smo se, kot bi mignil, vsi naenkrat usedli na mize. Dekleta na eno in fantje na drugo stran učilnice. Učitelj se je nato predstavil, rekel, da ne grize in nas prosil, naj se enakomerno razporedimo po učilnici. Fantom je naročil, naj si vsak izbere svojo soplesalko. To je bil najbolj neroden trenutek dneva! Ko se je opogumil prvi, mu je sledil drugi, nato še vsi ostali. Tako smo vse dobile svojega soplesalca. Učitelj je pokazal korake za prvi ples, angleški valček, ki na prvi pogled niti niso izgledali tako težki, vendar je lažje reči, kot narediti in vsak po svoje smo se »lomili«. Ko smo se uskladili, smo bili že malce bolj podobni elegantnim parom. Poudarek je na malce.

Učitelj je nato rekel, da si morajo fantje izbrati drugo soplesalko. Tokrat ni bilo tako nerodno kot prvič, a vseeno smo z zadržkom stopile k sošolcem. Ko smo se »poparčkali«, smo že vadili korake za drugi ples, dunajski valček. Koraki so podobni angleškemu, en dva tri dva dva tri, samo hitrejši, zato nam je šlo bolje kot prvič. Ko je prišel čas za malico, smo se, glej ga zlomka, spet posedli vsak na svojo stran učilnice.

Po malici so fantje ponovno izbirali soplesalko. Tretji ples je bil čačača. Gre za popolnoma drug ritem in ni niti malo podoben valčkoma, tudi koraki so samosvoji. Osnovni korak smo vadile s soplesalcem, nato pa smo plesalce menjavale vsakih par minut. Ko je učitelj dal znak, so se fantje premaknili za eno mesto desno in tako zamenjali soplesalko. Ker smo ob koncu dneva plesale z vsakim sošolcem večkrat, nam sploh ni bilo več nerodno, saj smo bile menjav soplesalcev že vajene.

Napočil je čas, ko smo morali svoje plesno znanje pokazati pred paralelko. Šli smo v telovadnico in živčno čakali začetek. Pripravljen je bil mikrofon in zvočniki. Prvi je bil na vrsti 9. a. Fantje so si izbrali soplesalko. Ko smo odplesali prvi ples, je enako ponovil še 9. b. Tako smo odplesali vse tri plese, ki smo se jih naučili. Moram nas pohvaliti, saj nam je šlo kar dobro.

Ko smo odplesali in se vmes smejali svojim napakam, da so nas boleli trebuhi, sta nas učitelja plesa naučila še dva plesa. Ta dva nikakor nista bila klasična. Prvi je spominjal na macareno, saj smo se na obračali za 90 stopinj in delali kroge. Drugi ples je bil bolj čudaški in smo se še bolj smejali, ko smo morali oponašati učitelja. Kljub začetni nerodnosti, dvema levima nogama in potencialno zlomljenim nožnim prstom smo dan vsekakor dobro izkoristili, predvsem pa natrenirali vseh 30 mišic, ki delujejo med smehom.

Manca Marcen, 9. a